Nad bolezni

Presenetljive so besede Neila Aldena Armstronga, amer. astronavta (1930-2012),ob katerih pomisliš, ali so res njegove: Verjamem, da je vsakemu človeku odmerjeno število udarcev srca. Na misel mi ne pride, da bi katerega od svojih potrošil za telovadbo.

Nekoč se je človek gibal iz nuje, tudi pri lovu in nabiralništvu. Menda nismo poselili Zemlje, da bi ure in ure posedali, se mastili, sladkali, nalivali itn., nato pa zaradi posledic nezdravih navad v prisilno gibanje, namesto da bi napravili kaj dobrega tudi drugim. Sramujem se svoje želje po sončenju v mlajših letih, ko sem zavidala izredno zagorelost mlajši sestri, ki pa ima že dolgo zdravstvene težave na najbolj soncu izpostavljenih mestih. Danes sem slišala, da naj bi ljudje na ljubljanskem maratonu "odtekli svoje sanje". Sama že dolgo ne sanjarim, trudim pa se postopno dosegati meni vrednejše cilje, ki niso vezani le na zmogljivost telesa. Pred leti smo večkrat slišali pesem, ki je primerjala in priporočala razgibavanje ob delu na polju in okrog domov. Končala se je približno tako: Saj mi smo včasih tudi tekli, a smo temu čisto drugače rekli.

Na vprašanje iz komentarja se morda ponuja beseda "nečimrnost". Človek naj bi jedel, da živi in preživi, ne pa da uživaško golta preveč hrane, izrablja darove zemlje, potem pa se na vse kriplje trudi odpraviti ali vsaj prikriti odvečne kilograme. Prostoživeče živali so pametnejše. Postavljajo se le samci ob iskanju družice. Dovolj se gibljejo pri iskanju hrane, ko bežijo pred nevarnostjo, skrbijo za mladiče, znajo se prilagoditi dnevu in noči ter letnim časom. Znajo se veseliti življenja. Nič fitnesa, maratona, brcanja žoge v prazno, prekrokanih dni in noči, hrupa in razgrajanja.

Kdor misli le na telo in mu posveča pretirano pozornost, ga je pravzaprav že skoraj izgubil. Telesna odpornost se razvija le z življenjem v božjem duhu, s podporo in soudeležbo pri vsem dobrem.