Okvarjena ura večnosti

Kdo si, utvarni duh v grozdu akacije, belina brez lastnosti in omejitve? Si prvina, ki je preživela čas z okrepljeno substanco človeka, nevidna čolnarka mojega duha, svetlikajoča snov kozmične sedmerosti. Si mar okvarjena ura večnosti, bronasta kača, ki se vzpenjaš po notranji beli tančici in vstopaš s svet oblik in idej, v moje oči, z okultnim kamnom v duši miselnih slasti? Si mar luč, ki me odrešuješ tihega petja, s svetlečimi krili zvezde prebujena noč. Morda te je dvignil veter izpod površja psihičnih dogajanj vesoljnih teles. O bela spremljevalka, brez tebe ne bi doživela popoldneva, dočakala noči, obložena z zakladi smaragdnih prašnikov spomina v genih. Nastanila si se v rekah moje krvi in s seboj nosiš železo, kalcij in soli. Na tem potovanju napiši antologijo svetišča idej, nariši bližnjice, ki pripadajo meni! Trudim se razumeti celičje tvoje beline, tisto reko tvoje tekočine med vretenci, substanco alkimije tvojega logosa, prebuditev latentne moči prvotne snovi, duh žarčenja, papirus tvojega izročila, na mojem jeziku glas, v telesu udarce. Svečenica z mističnim izrazom skrivnosti in sladkim vonjem izgorevanja moje snovi, žareča masa v neposeljenem telesu s pomenki ledenih zvoncev in preobilnostjo neznank, iščem te, da napolniš svetišče z oskubljenimi listi rože in se naseliš v moj ezoterični vrt v svoji krilati podobi bleščeče beline. Postala si del mojega notranjega oblačila. Protislovje, ki ga moj razum ne prenese. Preveč bolščave, preveč božje sebičnosti!