Umik

Malarična duša je zaplesala groteskno. Čas se je obračal kot na števcu, z arhitekturo kontrastov se je razmaknil, poniknil v veličastno praznino in odpiral velikanski obraz luči, skoz božansko gibalo fetišizma. Meril je v tridimenzionalnost parkirišč, zbranih zavesti velikega števila ljudi, ki so se prerivali na tem planetu - točno na enem mestu! Nekdo ob meni je s hlastno roko pobiral lesk zvezd, ki je padal na tla; drugi je grabil drobovje iz človeka; tretji je skozi gosto polje teme metal na oder luči veliko cvetja. Jaz sem mislila na Beletrino in strmela v iluzorni nič. Krivulja mojega razpoloženja se je nagnila in iskala točko, na katero bi uprla svojo pozornost in dosegla kompromis – bežati v prostor, ki sem ga skrila vase. Po flamenku sem šla iz koride mimo obcestnih plakatov. Prišla sem domov in si v mislih prižgala indijsko pipo miru in se spravila sama s seboj. Naslonila sem hrbet v masažni stol in valjčki so opravljali nalogo človeške roke v naročju sprostitve. Nos se je navonjal ob šopku majnic, razporejenih v vazi, ki so dišale po biološkem vonju rože. Aristokratsko sem se ulegla v posteljo, a zdelo se mi je, da na tem svetu ne bom nikoli aristokratsko živela. Skoz okno sem videla zvezde in luno kako bledijo, ker razdajajo preveč luči psom, ki lajajo vanje.