Treznost modrosti

Izkušnja pravi, da ko se ti reži pijani izraz, se vprašaj, če si trezen v svoji modrosti. Pijani izraz drugega lahko postane nezakrpan všitek na tvoji koži in ti kvari izgled z nenehnim gledanjem sebe v skritem ogledalu tvoje rane. Pogosto v ogledalu tudi zavrešči krik pod smetiščno grmado niti, ko pljuska strgan naborek čez rob in niti vlečejo za sabo smeti. Treznost je morje neizmerno razuma, ki plava v opitem oceanu uma. Monolog se zaključi z »deus ex machine«. Evridip iz Salamine z dvema nezvestima ženama razbije v ogledalu zaklad tuje modrosti, ki ga je Bog zasul z zlatimi lopatami molka. Pobočje misli, ki se maje na pijani gori sredi opitega sveta, postane akutni problem z nerazsodno govorico brezštevilnih bogov z rogovi, ko se na Evridipa spravijo Dionizično opite menade in razjarjeni psi. Kdor ostane trezen, je odrešen obešenja na drevesu z opitimi vejami. Aristofan se ovije pijan okrog svoje hrbtenice. Omamljen si poškoduje vretenca, ko Ajshilu žaga veje možganskega debla in dogodek vključi v bizantinski leksikon Suidas. Enfant terrible atiške dobe z rdečimi očmi, ki besede polaga v usta sužnjev, kmetov in poprečnežev, je zašel v slepi zatok živega peska. Pijano močvirje je živ organizem sveta, tribunarstvo opitega smeha za plačano vstopnico. Naredim si svoj prostor v pijanem sodu Dioniza. Proslavljanje nazdravim z vodo, da vidim, kako pijanost govori v drugemu. Bodi odmaknjenec sredi pijane črede, ki te hoče videti pijanca in meriti tvojo modrost s svojimi kupicami spitega vina! Premakni svojo poslušnost h govorečim pijanim ustom, ki te hočejo znova izvabiti k pijančevanju in nazdravljanju. Slavljenju svoje neizmerne samoljubne modrosti.