Ne nad rože

Je komentar, da sem se potuhnila, ker nisem v 4 urah odgovorila na izziv, kakšno je moje konkretno delo za druge, prijazen? Upravičen? Pravičen? Nimam namreč časa in ne volje prežati v zasedi, kako bi koga zatolkla, če ni mojega mnenja. Že leta ne prispevam več za humanitarne organizacije, ker nekatere za svoje delovanje porabijo preveč od tega, kar si mnogi odtrgajo od ust. Verjamem opozorilom Toma Križnarja, kam ponikne večina prispevkov, npr. v Afriki. V svojem okolju oz. v svoji krepko preizkušani regiji pa znam opaziti potrebo po pomoči kakšne družine z več otroki. Kako pomagam, pa naj ostane med Bogom in mano oz. mojo vestjo.

Prispeval/a: budabreztruda dne ponedeljek, 2. junij 2014 @ 10:33 CEST "Mislim pa, da človek ni nikoli preveč občutljiv za dobrobit drugih..................." Če si že dal povzetek misli je prav, da daš celo misel ne pa samo to kaj ti ugaja. ----------------------------------------------------------- Tako je napisala Ankablanka Mislim pa, da človek ni nikoli preveč občutljiv za dobrobit drugih, prej premalo, če se stalno vrti le okoli sebe in svojih koristi. ----------------------------------------------------------- Hotela je povedati da ti, ki se vrtijo samo okoli sebe in svojih koristi, niti nimajo občutka, da bi za koga kaj naredili. Če tega občutka ni, ni tudi teh dejanj. Kjer ta občutek je, so pa sigurno tudi dejanja. Dejanja so že v vsakodnevnem odnosu do ljudi, in jih je malo morje. O donacijah in pomočeh pa niti ne govorim, ker jih ni bilo, toliko, bilo jih je pa kar nekaj, kljub mojim malim prihodkom, vem pa, če bi vsak naredili vsaj toliko, bi svet bil danes sigurno drugačen. Seveda ti boš zahteval nekaj bolj KONKRETNEGA. Če že to sprašuješ, napiši prej svoja ta konkretna dejanja, saj priznam, da me res zanima, kaj si naredil pa ti. Upam da bo spisek kolajn velik......... Naj te ne bo sram kar povej, da te malo bolje spoznamo.. Ven z dejanji....... PA Prisrčen pozdrav.

Ko pošiljam v objavo svoje pesmi, se zavedam, da lahko sprožijo različne odzive. Za plavanje proti toku splošnega mnenja so mi dobrodošle spodbude vseh vrst, da pretehtam, kakšna sporočila ponujam. Mislim pa, da človek ni nikoli preveč občutljiv za dobrobit drugih, prej premalo, če se stalno vrti le okoli sebe in svojih koristi. Velika razlika pa je, če se za nekaj sam odločiš ali pa te v to silijo oziroma celo prisilijo drugi.

Ankablanka Ankablanka, če bi ti kdo prinesel rožo, bi dejala ta roža je morala zaradi mene umreti. Nista odrešujoča, ne razumarstvo, ne pretirana senzitivnost srca. Da uničujemo, če prinesemo rožo domov, če hodimo po travi če jo podarimo?. To so si izmislili mesojedi kot izgovor in opravičilo za svoje početje, in mnoge vegetarijance celo prepričali v to, z namenom, da so postali zaradi tega do narave-(tega sveta)- preobčutljivo senzitivni in se v to senzitivnost ujeli. V to obstoječo miselnost, so se tudi ujeli ti, ki so spoznali, da so prej živeli napačno, se do dna srca pokesali in se kasneje zaradi občutka krivde sami postavili v pretirano senzitivno ljubezen. Cvetje in trava ni ubijano, nima želje po življenju, sicer se takoj prime in zrase ob ugodnih okoliščinah, da zelo je podobno človeku, (čeprav nekateri govorijo , da ima kot zelo prefinjeno čustveno telo), kar je zelo prefinjena laž, ali pa nevednost, saj se ne brani kakor žival in se človeku ter živali daruje, ker je za to tudi ustvarjeno. Res pa je, da je v njih naša ljubezen, vendar hudo je, če si postavimo za ljubezen to, kar nekdo lahko kar tako uniči, čeprav je prav, da lahko imamo vso ljubezen do cvetja. Oh nekdo je pohodil mojo najljubšo rožo, to mi je zlomilo srce. Oh žena, zakaj si dovolila da ti to zlomi srce, kako pa boš zdaj dajala ljubezen vsemu temu, ki je vredno stalne ljubezni. Zakaj pa ti to ni bilo najbližje srcu in najljubše? Huje je, če se uniči človekovo srce, da ni sposobno ljubezni, pa še to se velikokrat v tem svetu zgodi, svoje in druge napake moramo velikokrat s hudim trpljenjem plačati. In zaradi tega nastane mnogo napačnosti. Vedeti moramo, da čeprav je zemlja učilnica, kako je važno najprej poznati, kaj v resnici je na zemlji kot učilnici dovoljeno in zaželeno, to pa ne zmoremo, če vsega kar je na njej ne dojamemo takšno kot v resnici je, ter tega kot tako ne spoznamo. Sem za ljubezen do vsega vendar ne za preobčutljivo senzitivnost, ki ne spozna stvari-(tega sveta)- takšne kot v resnici so in kljub temu, da živi v neke vrste ljubezni do vsega, že zaradi svojega pogleda na svet trpi celo tam, kjer nobeden ne naredi krivice. Če se nam to zgodi, zaradi tega, postane že naše lastno trpljenje ob tem in tako življenje mogoče nehoteno a neupravičeno obsojanje drugih. Seveda pa se vtisne, če delamo z čemerkoli nespoštljivo in nepravilno, že same napake v nas, so naši kaznovalci, človek je res po resnični biti poklican, da je prav in zdravo ljubeč do vsega stvarstva. In edino če bo tak postal, bo našel pravo življenje. Pa prijazen pozdrav

Pa smo tam, draga Nan, da je namreč v vsaki šali kanček resnice! O, saj se je že v davni preteklosti dogajalo nekaj približno podobnega tvojemu čaju iz šentjanževke ali kamilice. Pa niso bili na delu znanstveniki, kakršni danes ponujajo velik zrezek iz prav majhnega koščka mesa. Nekoč so zdravilne rastline ljudem, povezanim z naravo, služile že, če so se jim približali in vdihavali njihove vonjave. Ni jih bilo treba potrgati in še uničevati zdravilnosti s kuhanjem. Danes pa rastline v bližini zlobnega in sebičnega človeka ne sevajo več veliko zdravilnih moči; svoje sevanje ob njih celo umikajo. Pravičnost je na delu; tudi vse komentarje vesolje zapiše in nam že kako vrne.

Pred leti mi je sestra, ki ve, da v mojem stanovanju ni več živih in ne usihajočih rož, prinesla umetno odišavljen šopek vrtnic iz cvetličarne. Svojo pozornost je pospremila z besedami: "Vem, da ne maraš rož, a sem jih vseeno prinesla!" Moja prva misel ob tem: Ne maram rož?! Morda pa bolj čutim z njimi, bolj kot takrat, ko sem še sama lomastila po njih. A te misli nisem izgovorila. Pustimo času čas. Na oknu imam le plastični bršljan. Ko ga je videla moja hčerka, je bil njen odziv: "Fuj!" Spet sem bila tiho. Vsakdo naj živi in ravna, kot misli, da je prav. Prav zanje ali tudi za druge?

Spoštljiv odnos do vseh oblik življenja se pri nekaterih ljudeh kaže tudi že tako, da se zmorejo odpovedati rožam - lončnicam - v stanovanju. Zavedajo se, da stanovanje ni najboljši prostor za dobro počutje naravi odvzetih rastlin, prikrajšanih za sonce, dež, nočno roso in obiske žuželk. Nočejo, da bi postale jetnice njihove nečimrnosti. Tudi v zasaditvi eksotičnih okrasnih dreves z drugega konca sveta prepoznavajo postavljaštvo. Meni se zdi najhujši teror nad rastlinskim svetom vzgoja bonsajev. Tudi večinoma shirane rastline v koritih pred nekaterimi lokali kažejo, kakšni so ljudje, ki so jih tja postavili in pozabili na njihove potrebe.