#Poezija

Ko hodiš, pojdi zmeraj do konca

Pozitivke1 min branja
Komentarji
Deli zgodbo

Odšel je dober človek. Naj se čimprej vrne . Svet potrebuje takšne ljudi. Spomladi do rožne cvetice, poleti do zrele pšenice, jeseni do polne police, pozimi do snežne kraljice, v knjigi do zadnje vrstice, v življenju do prave resnice, v sebi do rdečice čez eno in drugo lice. A če ne prideš ne prvič ne drugič do krova in pravega kova poskusi: vnovič in zopet in znova. Tone Pavček

Skupnost Pozitivk

Komentarji

5

?
PREPROSTE BESEDE Treba je mnogo preprostih besed kakor: kruh, ljubezen, dobrota, da ne bi slepi v temí, na križpotjih zašli s pravega pota. Treba je mnogo tišine, tišine zunaj in znotraj nas, da bi slišali glas, tihi, plahi, pojemajoči glas golobov, mravelj, ljudi, src in njih bolečine sredi krivic in vojska, sredi vsega tega, kar ni kruh, ljubezen in ne dobrota. Tišine. Tišine. Srca samó naj merijo čas, kažejo pota. (Tone Pavček)
Violeta
Odgovor na komentar: ?
Pesem o pesmi Iz nič se zmeraj začenja, iz molka in iz jeclanja. Potem se mukoma vzpenja kvišku - do razdejanja. Samo vase toneš vse globje in razvozlavaš šifre zvokov, ki vro iz dalje globje kot z nekih zgubljenih otokov, dokler se iz teme ne izmota prava štrena in se navežeš. Potlej si sredi svojega pota in potlej morda dosežeš sen, ki nad poljem leta, trak mesečine v deška, davno minula leta in njihove korenine ... Od tu se pesem začenja pa najsi shodi ali obupa; pesem, ki ničesar ne menja, le utrjuje bilčico upa. (Tone Pavček)
Desiree
Tudi na svoji življenjski poti je prišel do konca, naš veliki pesnik Tone Pavček. Mislim pa, da bo v nas živel večno s svojimi prelepimi pesmimi. Tolikokrat jih berem, da jih nekaj znam tudi na pamet, ne naveličam pa se jih nikoli. Velik človek, na katerega smo lahko Slovenci in vsi, ki nam je slovenščina ljuba, ponosni. Desiree
Prejšnji članek na to temo

Življenje v miru