#Poezija

Maraton

Bardske strune1 min branja
Komentarji
Deli zgodbo

Tečem svoj tek. Ne zanimajo me kilometri pred mano. Ne zanimajo me kilometri za mano. Zanima me ta korak in tako je z vsakim naslednjim. Tečem. Včasih gibko, kot gladka voda, včasih drseče, kot kačji pastir na jezerski gladini. Včasih iskro, kot konj v galopu. Včasih sopeče, kot lokomotiva, Včasih okorno, počasi, kot po odloženem mavčnem ovoju. Tečem, kot zmorem in to je dovolj. Ob progi so navijači, mimoidoči in navdušenci, brezbrižneži in tudi nevoščljivci, ki me ne želijo videti na cilju. Vzamem vodo, ki mi jo ob stezi ponujajo moji navijači. Prija mi. Ostale pustim, ne menim se zanje. Tečem svoj tek. Ne zanimajo me kilometri pred mano. Ne zanimajo me kilometri za mano. Zanima me ta korak in tako je z vsakim naslednjim. Tečem, kot zmorem in to je vedno dovolj.

Skupnost Pozitivk

Komentarji

5

Aljaž Čuden
Tale tvoj maraton je kot potovanje skozi življenje... Lepo metaforično opisane dobre in slabe stvari , ki nas božajo in praskajo skozi naš vsakdan... in še vedno tečemo kolikor zmoremo... Čudovito! Lp, Weirdness --- You don't know me, you don't know me at all...
Nan
Teci Lola,teci :) en Indijec še vedno teče maraton, pri 106. letih, začel pa pri 88. :)
jože.k
Odgovor na komentar: Nan
Ti je že kdaj odgovorila na komentar ? Meni na vsaj deset še ni.
jože.k
Odgovor na komentar: Nan
Bi bilo kaj narobe ? Lp.
Prejšnji članek na to temo

Nedeljska