Življenje orla

V gorskih višavah sredi neokrnjene narave in lepote, v nedostopnem skalovju, se prebuja gospodar višav. Zgodnji jutranji žarki sonca so orla prebudili v hipu in že je zamahnil s svojimi mogočnimi krili, ter se dvignil v praznino širnega neba. Nikjer nobenih omejitev, nikjer poti in ovir, le neskončna svoboda gibanja v vseh smereh. Ko bo čas za lov, ga bo na to spomnil njegov prazen želodec, sedaj pa še nima nobenih planov kaj bo počel ta hip. Zato se je v celoti prepustil čarobnemu življenju, ki mu je podarjeno. Tako je življenje orla. Orla ni strah kaj bo ta dan jedel, saj popolnoma zaupa svojim sposobnostim, človek pa se še kako boji kako bo preživel, saj je videti kot da ne ve prav dobro kaj počne in kot da ne zaupa v samega sebe. Zakaj človek ni sposoben živeti neustrašno in svobodno kot orel kljub temu, da ima um sposoben marsičesa česar orel ne zmore? Ljudje imamo številne omejitve, množico lastnih »moraš« in ravno tako še večje število vsiljenih »moraš« od zunaj. Ta isti človeški um je izumil ogromno vezanosti vseh vrst, orel pa je vsega tega prost. S temi vezanostmi je človek ubil orla v sebi in se spremenil v sužnja, hlapca lastnih vzorcev in številnih strahov. Njegovo življenje je bolj podobno življenju v istih tirnicah znanega in ustaljenega, ponavljajočega in na videz varnega. Orel živi polno vsaki trenutek in ima na razpolago vso svojo energijo, človek pa je svojo energijo vezal za marsikaj in videti je kot bi mu je nenehno primanjkovalo. Je orel nekje globoko v nas še živ? Je življenje kot ga živimo res edina možnost? Je za človeka mogoč preboj v svobodo, ki jo živi orel? V kolikor smo se vdali v sivo povprečje, tega zagotovo nikoli ne bomo vedeli. To je tako kot, da v resnici nikoli ne bi živeli. Mirko