Svinčnik

Ena sama koreninica v poganjku svinčnika se je razrasla v drevo z žensko v sebi. Anoreksičen košček lesa v predčutnem stanju, z odsotnostjo, ki zazebe, kot izvirek napoten v morje, izmuzljiv v roki, z modrico na praspominu, piše žive besede. Znotraj ga vonjam ob gorečih stenah voham dim, v prehodih tlenja občutim žerjavico, ki hoče greti in se spusti globoko v zaledje izvira hrepenenja. Brezbarvno, prozorno in prosojno prostorsko telo se izklesuje v Ostržkovo kri, zreducirano na iskro navdiha. Skozenj se pretakajo barve iz molčanja moje anime. Sva neločljiv ljubezenski par.