Ne iščem raja

Le kje na svetu lepše rože še cvetijo, kraje, trate, gore okolje tam krasijo, in ptičje petje, žgolenje se oglaša, v srca radosti, veselje nam prinaša. Ni krajev ne poti, ki pripeljale bi v raj, ne išči jih, ne vprašaj me zakaj, le ozri se naokoli, odpri dušo in srce, morda prav tebi pesem zdaj žgole. Če jasen dan je, pozdravljajo planine, vabijo v goste, snežne so strmine, a tam na zahodu morje nežno valovi, ko sonce zahaja, očarljivo se nam zdi. Prelepih jezer, rek, je slapov šumečih, kakor v raju ob cvetlicah je dišečih, reka Mura je najhitrejša je na vshodu, Soča, kot hči planin tamkaj že na zahodu. A tam kjer budi se dan so pšenična polja, v vetru nežno valovijo kakor morja, iz gora, vinogradov pesem se oglaša, dom, to pravi raj je domovina naša. Res je, tu ljudje smo si zelo različni, včasih dobri kakor kruh, pa spet sebični, nam rojenice podarile so dovolj modrosti, da preženemo napuh, odženemo norosti. jože.k