Spomini

Prostor in čas je vse tisto, česar se skušamo spomniti ponoči, ko premišljujemo. Vselila sta se v našem telesu z ljudmi, stvarmi in pokrajinami, ki se premikajo, govorijo in se kažejo kot na film posneto dogajanje. Koliko narave se je odpiralo in izginjalo pred očmi. Neskončna je povoroka ljudi, ki smo jih srečevali in se pomika naprej po spominu, brez začetka in konca, s svojimi sporočili, ki se prikradejo nedotaknjeni in neslišni izginjajo. So pa spomini, ki preživijo in jih čas znotraj nas ne uniči. Se uležejo na najbolj raztegljivem in občutljivem mestu srca in se širijo v prostoru in času z jakostjo luči osvetljeni. Ljubezen jih prevetruje in hrani, so molčeči prebivalci znotraj nas, so neslišni in nevidni svet, naša duša je njihov gostitelj. Tako resnični so znotraj nas, da jih noben vihar ne more izriniti. Človek hodi skoz življenje še komajda živ, a spomini, ki rastejo iz ljubezni, postanejo sami zase samostojno bitje znotraj nas. Na bregu, kjer reka konča svojo strugo osupnejo, se spustijo v širno morje in z blodečim očesom postanejo sanje s hrepenenjem po večnem življenju.