Naš sončni zahod

Nedavno, pomniš, sva si segla v srce, A ljubezen iskrena v nas spet žareva, Šelesti v ušesu, zopet opeva, Samotno žal pesem prepeva, kje je. O biser lepote, zate dal bi vse, Na obzorju prepuščen sebi zeva, Čas v njegovem objemu sameva, Nazaj si želi med visoke goré. Išče samoten kotiček, njej v slovo, Zaide sam za gorami kjer, noč je, A njo videlo ni ranjeno oko. Hitro in urno, čaka žarek nekje, O spet si kaj obeta, samo še nje, Da je zadnja, ki ogrel ji bo srce.