Sončna ura

Nisem brezno tvoje besede in ti nisi sleme mojega razuma. Nisem obraz tvojega srečanja in ti nisi obraz mojega slovesa. Le majhen odmev sem bila tvojemu kriku, ki ni bilo niti zbliževanje, niti oddaljevanje. Nisem niti tvoj molk, niti tvoj glas. Vidim kako sence padajo v čas in na mrzli prsti leži obris neke medle svetlobe, ki je nekoč hotela biti luč. Zabredel si predaleč vame. Jaz sem obložena s težo in usedlinami svoje ubranosti, ne da bi vedela kdo si in zakaj prihajaš meriti svet s svojim kazalcem sončne ure, ki ti riše prosti pad od vzhoda k zatonu. Igraj se s sončno kroglo, ki meri tvoj čas.