Il pensiero debole

Bila je krhka. Fluidna. Vonj zavesti. Brenkajoča struna. Očiščeno gibanje glasu. Zlomila se je in naplavila trske v zaton tišine. Kot pade sonce v morje, tako beseda zdrsne k skrajnim mejam molka, v tišino. Nerazložljivo. Metafora se zruši v neizrekljivi molk na poti k bolj mehkemu mišljenju. Bit, ki jo zmorem razumeti, je beseda. Prva beseda je bila tišina. Dostop do izvora tišine me uglašuje z besedo. Beseda je živeči čas biti v času, čas, ki biva v meni. Beseda je kip, ki mu življenje odmerja rast in zorenje, ko ga kleše. Beseda je luč med govorico in tišino. Je gibanje časa prek srečanja z mano. Ne utemeljuje, kar obstaja, dviga ga in njegove topljive sence zdrsnejo k niču. Svet ostane v očesu besede, v kapljicah sen.