Sladko nasilje

Hudičevo seme sadežev zastrupljenega drevesa z ljubeznijo, nasmejano v sarkofagu slasti, poganja neznana energija strasti, ko se mešajo in gnetejo tkiva, pretapljajoče snovi v vročične krče iz podaljška v podaljšek poželenja, sprevrženega v nabreklost koščice, ki izloča sladkobni vonj in zavije ovoj v pajčevino živih sokov. V počasnem toku lezejo atomi po tkivu, brizgnejo in se polastijo blata, obešajo luči na betonsko ogrodje in peščenijo v skrivnostno malto, preden nasledijo obraz. Z dorobtinicami hranijo in nadzirajo rast živih bitij, se hranijo z njihovo sokrvico potem, ko prestopijo veterinarsko postajo in prag zelenih ljudi, ki visijo in se sklanjajo po vrtovih in se božajo s svojimi brati in sestrami. Nabirajo morske sadeže, zroč školjke, ki se na koralnem grebenu lepijo Stvarniku ob noge. Medtem ko veje škrlatijo strmoglavi čas v svojo dimenzijo, iztrgano iz nadčasovnosti. Čemu toliko vesoljnega razuma, vloženega v upanje, povezano z rojevanjem in umiranjem bitij, ki vztrajajo do konca zaradi ljubezni, ki mora delovati kot sladko nasilje bambusa v ženskem trebuhu. Zakon sladkega nasilja bambusa v ženskem trebuhu potuje svoj čarobni krog okoli planetov, da bi priklicalo nekoga v življenje in spet nekoga usmrtilo. Zamaknjena sem v skrivnost, kako ta neznana energija, to sladko nasilje uspeva dominirati kot zakon stvarstva v Orlovi meglici, votlini ženskega in kravjega trebuha, v stepni ptici Mongolije ali eksotičnem pragozdu Amazoke. Nori zakon, ki ga potrjuje peščica sivih celic v moji lobanji, ki je morda središče vesolja. Morda. Kdo bi vedel? Najverjetneje, bo že res, če tako mislim z mislečimi mislimi Stvarnika, ki me je raznežil in obdaril s sladkim nasiljem.