Skrivnostna želja preprostih

Luna bahavo ustvarja sence, okolico je prevzel mir, sence dneva so zamrle, luna je prevzela luč sveta, skozi krošnje golih dreves, tisočero njenih sopotnikov zvezd, s svojim sijajem pa boža vse. Tudi plahe in nepridiprave, skrivnostne popotnike noči, jim sveti na poti v ponočnjakov, tam mlademu paru ki jo opazujeta, psičku ki prestrašen laja v nebo, saj je tam ogromna senca drevesa, veje pa rahel veter upogiba, se z njimi igra in seli s senco. In ko majhen oblak prekrije luno, le še posamezne zvezde žarijo, nižje spodaj pa se pomikajo letala, vendar neslišno, visoko na nebu, z njimi utripajoče luči pa potujejo, po nebu v vse smeri sveta, tja koder že sije sonce, kjer je modrina morja neskončna, najvišji vrhovi sveta, kjer žive preprosti ljudje, pa tisti ki se imajo za pomembne, takšne ki kraljujejo v soju žarometov. Tudi vojakom ki streljajo v ljudi, ljudem ki preštevajo denar, otrokom ki ležejo lačni spat, politikom ki rišejo v glavi meje, ljudem ki tega ne marajo, molitev teh pa nima moči, ostaja le skrivnostna želja preprostih. jože.k