Silvestrsko nebo

Kdo je privlekel iz velikih prostranstev to dolgo temno noč na svetlečem kolesju Velikega voza? Kdo mi je naredil oči, da hrepenim po ozvezdju, ki ga je ustvarila večnost, da so te migljajoče lučke pognale iz svojih korenin in zasejale mene na tej njivi življenja. Tako materinsko mi nocoj sijejo zvezde v oči in so me povile z zlatimi ogrinjali mehke svetlobe, da še komaj razumem v tem rastlinskem vrtu vrvež ljudi, v katerem sem tudi jaz pripravila nasledstvo semenu, ki rodi popke s človeškimi glavami, ki nikoli natančno ne vedo, da imajo tudi zvezde dušo, ki jo polagajo v dolgih nočeh človeku v srce. Nekaj že more biti tam daleč za obzorij, kjer se rojevajo ti svilnati sadeži neba, ki jim pripadam. Medtem ko čepim na robu tesnega vodnjaka in zajemam vodo velikega življenja in skrbim za ravnotežje, ki ga ustvarjam, da se ne sesuje mreža našega velikega doma, odtrgana od spanca Silvestrske noči, strmim v svetlo nebo. Tu sem s svojo prisotnostjo, da živim z lastnostmi svetilke, ki raziskuje zvezde in pogosto obide samo sebe. Ena zvezda je izstopila iz svoje poti in mi dala vedeti, da hrepeni po meni za Silvestrsko noč. V meni je prižgala svojo ljubezen s poljubom ob polnoči.