Stanjšane luči

Odklanjam besede,
ki zakrivajo luč.
Sence, ki zatemnevajo prostor,
in pačijo stene v gube.
Rada imam snežno bele hiše
in svetle ljudi, pročelja opranih
šip in ljudi jasnih pogledov
pod dvignjenimi vekami,
strmeče v nebo, sanjaje sadeže,
ki polnijo vrtove,
dišeče po ženskih nedrih. Z mislimi vrezanimi v spomin
so se vlažne ustnice odlepile
od tople kože, jok je ostal v glasbi
in vzdihih vetra, ki suši kaplje
občutkov v plamenih odznotraj
kot vroče dihanje bilke,
globoko shranjene v pesmi.
Nisem vedela, da sem v preteklosti
doživljala trenutek sedanjosti,
ki mi rahlja spanje med cvetovi
in grozdi živo rdečega češmina.

www.tatjana-malec.si