Domačija

Teče reka, nežno žlubodra, s sončnim žarkom se igra, leskeče, si po strugi pot utira, radovedno naokoli se ozira. Le teči bistra reka svojo pot, obrežje tvoje polno je lepot, skrivnostna si kot da šepetaš, z labodi ki krase te se igraš. Postrvi te krasijo se bleščijo, račke plavajo na breg hitijo, ti ptice obletavajo gladino, v soncu pregnale vso sivino. Je malce nad teboj še domačija, na pretekli čas medlo spominja, kjer voz lesen v skenju še stoji, zamrlo je življenje, ga tam več ni. S težavo ostrešje času še klubuje, z vremenom, vetrom se bojuje, obledela barva, omet že odpada zre v reko, oživela spet bi rada. Morda življenja čaka pridnih rok, skozi čas izginil tam je rod, zdaj zapuščena le opominja, z vsem lepim, slabim izginja.