Krila ptice

Skoz line drevesnih peruti, skoz vrata svetlobe prihaja topla misel – krila ptice z dušo, čarobni vznik pojočega valovanja trave, polet zelenega veselja z radostjo metulja. Odklepam vrata, mešam barve poletnih cvetov v svojih očeh. V njih se je naselil učitelj, ki riše barve sonca v meni, metafizične meglice daljnih galaksij, raztopljene snovi ljubezni, čiste zamisli in oblike stvari, zakone narave in pomene, smehljaje travnatega vonja, vibracije, ki rastejo v mogočno simfonije lepo dišeče lipe, s šepetanjem njenih korenin. Dež spočenja kri življenja in spreminja sleherni hip rasti. Ne čutim teže oblakov, le nadaljevanje njihovi poti. Nekaj se dogaja v zraku, medtem ko je noč prebudila ptico, da je razširila svoje peruti.