Pred kratkim je umrla

Pred kratkim je umrla, ko so ji primešali nek antibiotik v njeno kri. Kri je onemela in obstala. Okamnela je in se postavila tujcu ob rob, ker je nepoklican prestopil njen prag, saj ni poznal njenega jezika in navad. Kri je dobila koprovnico, sopela je in težko je dihala s pljuči. Srce se ji je naenkrat ustavilo. Človeško srce je kot riba v vodi. Če primešaš vodi nekaj kapelj strupa, riba umre. To srce bi lahko primerjali z ribo: je gladka, spolzka, s kapilarami prepredena mišica, kot telefonsko omrežje v telesu. Srce ima luskine na človeški koži. V njem leži vse, kar je videlo in občutilo. V njem je zapisan genski spomin. Tako kot v ribi leži vse morje, ki ga je preplavala, je srce človeku. V njem so zarisani in zapisani vsi prirodni sestavni deli in bistvo vsake snovne prvine. Človek in riba imata vsak svoje vesolje v sebi in ne sprejemata tujih primešanih stvari. Če kdo zamaže človeku srce ali ribi vodo, umreta oba. Človekovo srce brizgne skozi zlati hodnik k angelom, ki spijo v kristalnih gorah; riba pa potone in se uleže k počitku materi zemlji v naročje. Vendar ženska, o kateri govorimo, je imela srečo, da so primešali njeni krvi neko substanco, ki je nevtraliziralo antibiotik in da so dodali pljučem kisik in jo oživljali. Žensko so angeli skozi zlat hodnik vrnili nazaj med ljudi. Riba pa ni imela te sreče, ker ni bilo nikogar, ki bi se zmenil zanjo in za vodo, v katero so spustili strupene odplake. Videli so jo šele, ko je priplavala mrtva na površino vode in ko so naredili zapisnik o njenem zabuhlem trebuhu in o njeni smrti.