Čas je utonil v vesolju in se dotaknil ledenih golobov. Ogenj je zaspal v dolgih grozdih. Grozdje je dozorelo. Življenje se je spremenilo v vino. Pijani planeti plešejo. Zvezde zlatijo nebo. Čutim njihov utrip. Pričevanje življenja. Razdeljevanje njegovega bistva. Križpotja ozelenjevanj. Slišim petje ptic v gnezdih. Neka luč od daleč me je dosegla. Skoz spiralne poti je našla pot do mene s krilatimi perutmi in pada vame, v čašo, iz katere pijem eliksir in uživam veselje današnjega jutra. Sem koreninica vsemirja s cvetočo rožo.
#Poezija
Praznični spev
Skupnost Pozitivk
Komentarji
2...Lepo sicer - čestitam, če tudi mal preveč poetično za vesolje, a kdo razume dušo poeta?
..kje se dobiva ta imena o veselju v srcu poeta ne vem.?.
..za ne-poeta precej nerealno opisovano.
Ker:
..kjub lepoti je vesolje mrzlo brezbrižno...
v končni fazi je me pa začetek, gromnost velikosti in vesolja zanjima.
A se ne vidi rožic ne cvetja, nogoče ker nisem poet ne vidim prostora tam za poezijo; kdo razume dušo poeta?
za navadnega povprečnega človeka je vesolje skrivnost, glavobol znanosti in već kakor poezija....
Za nas vse...
LP.
aries
Pax
ps. kako bi poet QMehaniko opeval, pa me zanjima...ne misli resno...
OP: ne mislim
Na isto temo
Prejšnji članek na to temo
Ljubezen na obisku
