V prahu na polici omare sevajo spomini. V tišini dihajo živi in jim bije srce. Rada imam te davne geometrije, ta molčeča srečanja, prelistavanje albumov, ki me preselijo v pretekli čas. Podobe so kot seme, ki ga izriva dež. So prebujene bilke, ki hočejo cveteti večne na svojem naslovu. Zaspane muze lepote, spodbujevalke davnih navzočnosti, mi hočejo delati družbo. Gledajo jih tihe oči, uprte navznoter. S hrepenenjem po oživljanju davnih podob. Vse imajo ogrlice z datumi in zapisi na hrbtni strani in ti podajajo roko. To so čudežni tkalci, ki tkejo vezi. So obrok duši, ki ga vzameš svežega. O, da bi tudi mi ostali takšni, kakršni smo bili. Vse olepšave sedanjosti se vežejo s slikami kot izseljeni čas, ki čaka kot rastlina trajnica na svoj trenutek. Razcveti se pred očmi v šopek ljudi, ki so bili ali so se spremenili v verigi obličij in stvari, ki jih že zdavnaj ni več.
#Poezija
Slike
Skupnost Pozitivk
Komentarji
2Pozdravljena Suada,
na preteklost se vedno usede nekoliko prahu, kar je povedano bolj kot metafora, da izberemo za obujanje spominov določene izredne trenutke, ko se jim posvetimo. Slike nato obrišemo in zablestijo še v večjem sijaju. Spomini, ki živijo v nas so neskončna popolnost in lepota. Kar nam slika ne pove, ustvarijo še naša domišljija in občutenja. Razlago slik vedno še dodatno kreiramo, saj običajno sevajo toploto in svetlobo našega lepega dela življenja. Slike so rekvizit, ki nas spominjajo na tiste trenutke življenja, ki povezuje naše razpoloženje in počutje v harmonijo in veselje, povezuje nas s tistim trenutkom realnosti, ki smo ga ovekovečili kot lepega in spominu prijetnega ali kot praviš ti, da so trenutki zapisani v naših srcih. Zelo lepo je obujati spomine in prelistavati albume bodisi v družbi, ali pa tudi ko smo sami. Včasih so slikarji kar tekmovali med seboj, kdo bo bolj »fotografsko« naslikal kak predmet ali človeka. Baje je Zeuksis tako prepričljivo narisal grozdje, da so se kosi motili in ga hoteli zobati. Konec imitacijske umetnosti je povzročila iznajdba fotografskega aparata. Tako lahko na lažji način dokumentiramo naše spomine in obujamo tiste trenutke, ki smo jih preživeli in se jih radi spominjamo.
Me veseli, da ti je bila pesmica všeč. Meni so zelo všeč tvoji sandali, s trakovi tipa samba. Simbol lepega mladega dekleta. Zelo si domiselna Suada. Bila sem navdušena in si tudi sama kupila neke špagarice za poletje s podobnimi trakci, saj si lahko misliš, da sem po duši večna »mladenka«, ki uživa iz sebe izvabiti glasbo z ljubeznijo do vsega lepega. Krasno je, ko iz našega telesa sijejo lepe misli, lepota pa pomaga k rojstvu dobrote.
Prijazen pozdrav
Tatjana
Verjamem, da ni prahu na tvojih spominih in da vsaka podoba obraza na sliki nosi živo preteklost pred tvoje obličje. Kot si zapisala – čudežni tkalci, ki tkejo vezi – naš dotik tistih, ki so odšli iz našega življenja, naše doživetje trenutkov, ki so zapisani v naših srcih. Ob tem mi v domišljiji odzvanja Brian Adams in … we will be forever as one, under the sun … Takšne so slikice naših spominov, večne, združene v eno najino pod tem soncem … Kako rada jih gledam … Poklonila si mi trenutek Tatjana, čas, ko se bom izgubila v preteklosti.
Krasna pesmica!
Suada
Na isto temo
Prejšnji članek na to temo
Poseben dan
