Ne zdrobita ga, prosim

Gospodarica Usoda in gospod Bog, glejta, sprejemam, kar moram; kar vajin je rog predme nasul: preobilje krivic in grenkot in osamo, ki mi bo družba do tja, kjer mi skopljejo jamo – da, vse sprejemam, le kamen rubin mi pustita, naj tu globoko, kjer v meni utripa, se svita in lesketa še naprej – ne zdrobita ga, prosim – počen je že – o še dalje naj v srcu ga nosim; kamnova smrt bi bila tudi moja, to vesta, drobci ranili bi žile mi, vsa rahla mesta… Gospodarica Usoda in gospod Bog, glejta, sprejemam, kar moram, iz vajinih rok… Bogdana Namestnik Njegov načrt In s pesmimi sem samcata ostala – življenje mi ponujalo je dar, a nisem, nisem ga sprejeti znala, vse zničila v pepel sem, jaz požar. Mi On je vodil pamet in dejanja, imel z menoj pač neki svoj načrt: da vrže me v neznosna, črna stanja, ki naj rodijo pesmi – ali smrt. Bogdana Namestnik