Pristan

Krmilim svojo barko med čermi, razburkano morje jo premetava, kot orehova lupina se zazdi, na nevihtnem nebu strela plava. Hitim domov, po najhitrejši poti, v tvoj zaliv belih peščenih plaž, ponosna, da uspelo mi je priti, v moj varen pristan, v pristanišče tvojih rok. Tu odpočijem si, zacelim rano, močno zasidrana ob trdno skalo, jutri bo morje mirno, ma capitano, odplula bova skupaj na najino obalo.