Popolni svet

In šel je revež skozi atomski vek. Peljal se je v avtu, z dobro glazbo na radiju. Prižgal si je cigareto in veselo zrl predse. Veselil se je, da bo opravil nalogo, zaradi katere se je znašel na čudovito privlačnem asfaltu. Prihaja na cilj, obdaja ga ugodje. Stopi iz avta in hoče vdihniti svež zrak brez tobaka. Seže v žep in skuša najti škatlico s cigareti. Ne najde je takoj in že je nervozen. "Gospod, jaz doma iz Poljske, jaz invalid, jaz rišem dobre slike. Samo poglejte, kako so dobre. Zelo poceni." - se je zaslišalo kot strela z jasnega. Popolni svet se je v trenutku razblinil. Sledil je medel odgovor:"Jaz nimam denarja!" "Nimam časa!" "Imam opravke!" Vzame mobilnik in začne telefonirati. Invalidni umetnik nekaj časa gleda z iskrico upanja in z listkom v roki, na katerem je v slovenščini napisano kdo je, kaj je in kaj želi. Počasi se umetnik umika, kadilec vztraja v odločitvi, nekaj je v zraku, kdo bo koga, kdo se bo prej zlomil. Končno, ufff! O, ne! Spet si se zafrknil! Zakaj mu nisi stisnil pet eurov za eno pivo. Sedaj boš premišljeval, ali bi mu moral pomagati ali ne. Sedaj pa imaš! Vse je ok! Prav sem reagiral. Morda je bil falot, čeprav nima prstov na levi roki. Gotovo je že dolgo časa invalid in zna s tem živeti. Kaj pa ti veš o ljudeh. Nikoli ne moreš vedeti. Veš, da je prav, da se pomaga ljudem v stiski. Ni važno, ali je res ali ne. Pa saj sem tudi jaz revež. Jaz sem se boril in preživel preizkušnjo, ki sem jo moral. Morda je sedaj on na vrsti, da to preživi. Saj so tudi tebi drugi pomagali. Ja kje pa živiš!? Kar spomni se, kako si se počutil. Bil si kot kup nesreče, ki ne ve ne kod ne kam. Oh, spomnim se, prijatelj mili, oh, spomnim se. Da, bil sem eden izmed njih. Tja sem padel iz velike višine. Nisem mogel verjeti. Bil sem ponižan do peklenskih globin. Tale umetnik je bil hraber. Sam nisem bil takšen. Kakšno željo po življenju sem v njem občutil! Pa kaj mi je bilo!? Živci, da živci so bili. Pridite, reveži! Pridite kruljavi, hromi, pohabljeni, bolni, razcapani! Pridite, oj le pridite! Pridite k revežu, če že tako hočete! Kako ste prav mene našli!? Zakaj ne greste k bogatinom, niso vsi slabi? Zakaj me mučite? Nimam zlata, nimam srebra, niti Boga. Prav nič vam ne moram dati. Lahko mi vzamete obleko in življenje. Si pa res pomilovanja vreden. Prav nič mi ne zaupaš. Jaz bom vedno skrbel zate. Vedno boš imel dovolj denarja, četudi boš dal kaj tistim, ki te prosijo. Vem kaj te muči. Muči te popolni svet. Ne maraš videti resnice. Ne maraš izgubiti blaženost. Reveži ti prebujajo strah in temo. Samo to ti povem, reveže boste vedno imeli med seboj. Vedno boste preizkušani, ali jih ljubite. To je popolni svet. Moj Gospod in moj Bog! Če je tako, potem bom storil kot želiš. Če taka je usoda moja, amen, bodi tako. Samo nekaj bi te prosil. Ko ne bom imel ne srebra, ne zlata, ne prebitega beliča, takrat mi pusti, o Gospod, da podelim jim tvojo moč, sicer ne bom spal celo noč. Le tega si želim za boljši svet.