Imava vse: drug drugega in solze

Tiho po licu teče in nič ne reče. Ta tvoja slana solza je tako lepa, da bi te najraje objela in ti jo s poljubom odvzela, k sebi nežno te privila, s svilenimi lasmi objokano ti lice osušila. V oči ti solzne zrla, zate bi še umrla, nevidno bi se naredila, da vsepovsod lahko bi ti sledila. Solzo tvojo bi ujela, s strahospoštovanjem do tvojega joka in bolečine vse do jutra bi jo čuvala… Šepečeva le ti in jaz, noč je že zdavnaj mimo, bisere sreče pobirava z zglavnika, poljube čuvava, riševa nianse nežnosti… Kako se že poznava! Vse, kar sem jaz, veš in jaz o tebi vem vse. Molčiva v spokojnosti. Le skupaj sva. Drug drugemu se podarjava. Čista, prerojena, vsa raznežena otožno sva zasanjana… Kot da nisva tukaj, kot da nisva midva… Le slutiva, da imava vse: drug drugega in solze. Danijela Premzl