Kdo je ukradel zvezdi stenj?

Ritmi zamahov lopat so napolnili uho z metaforo cvilečega stanja sveta, ki vlada jeziku in slepim očem, ko z odsevom teme v ogledalu čuti ptici, ki bi rada pela v Škocjanskem zatoku, v hlapih monoksida za vedno zamrejo. Jokajoče oči imajo popke na pecljih, upanje s sintetičnimi zvoki vetra. Milina dojk neba ni več hidrokulturno počutje narave z roso negovanih cvetov. Pogledalo je človeka divje nebeško oko. Številni zlati Grammyiji in cekini pojo slavo nesmiselnim načrtom, pogubi jutrišnjega dne. Kar je ljubezen naravi darovala za večno, ko je žarelo poletje in so kresnice sanjale svoj žametni sen kresne noči, leži v mrtvi snovi ob školjčnih sipinah morja, ob iztoku Rižane, kjer zasipajo morje za terminal. Kremiran je čriček, ki je sedel na veji in pel. Jezik rože liže umirajočim pticam slano kri po labirintih odmevov, ki bučijo v njih. Grimaso bolečine plahutanja ptičjega perja. Dekletu trgajo z vratu ogrlico iz sadežev, zmečkane češnje, ferment za zatičem srca. Rjove ji v daljavo njen okras mladosti. Ena sama pekoča ljubezenska rana okrog vratu. Kot bi morje krvavelo in izginjalo v vekah zasute obale. Spremenjeno je vino v utvaro. Plešoči oljčni nasad je kot kri z raztrganimi nedri. Človek sede na voz, pobere kolo, ki se suče po vetru in drvi po svoji strmi poti po hribu navzdol. Mezga zmečkanih sadežev se cedi dekletu po vratu kot planetarna zgodba z ranjenim obrazom narave. Zbolenje v biti, ki se izrojeno spreminja v brezsmotrni podvig, z uro življenja na roki. Ta prihaja kot praznina v čas, kot krepitev šap po stopinjah živali, ki lovijo ravnotežje po poteh tveganja, čez rob svojih brezmejnih moči. Zvezde so poteptane v prahu noči. Kdo je ukradel stenj zvezde, kdo ugaša njeno svetlobo v tej temni noči?