Zibelka spominov

Z ljubeznijo te bodo nekoč obiskali spomini in ti jim boš prepuščal svoje duhovno telo, ovit v toploto svetlobe. V bežnem hipu boš našel spokojnost in mir, ki nosita s seboj spoznanje, da je v vsaki dozoreli jagodi nekaj tvojega otroštva, nekaj sporočil, ki te učijo brati. Nekaj tistih celic duše brinjevega grma, ki v daljavi ustvarjajo ples boje na vznemirjenem morju. Od skalnega krasa do obmorskega mesta je veliko prostora in spomini se selijo in ti prihajajo nasproti kot skrite želje, kamniti in zmehčanosončni, kot zaobljuba, ki hoče živeti v tebi. Tam na morski obali je zibelka zanje – zanos, ogledalo večnosti, tkanje, ki ve za svoje korenine. Dih, ki se preliva v ogledalo in potuje kot ljubezen sprejemanja, ki se ozira za svojo ladjo in pluje v megli na zaslonu spomina.