Se zbirajo sence...

V vodi leži telo moje belo, modrikasto, pegasto, lasje razmršeni lebdijo. Oči brezbarvne vodeno zrejo v nebo, začudeno, ga ne vidijo, niti senc, ki govorijo, ne slišijo. Usta tanka, modra, stisnjena v bolečini, umirjena, glasu iz grla branijo, kričijo, obtožujejo v tišini. Se zbirajo sence, ljudje, čutim njihove poglede, kimajo z glavami, obtožujejo me, prezirajo, sočustvujejo, ah saj so samo sence. Pogledi, njihove misli, ocene patologov, eksekutorjev, humanistov, dušebrižnikov mi dušo in telo prebadajo, ki to več ni.