#Poezija

Zakladnica solza

Doroteja Jazbec1 min branja
Komentarji
Deli zgodbo

Gledava se že dneve in noči. V plamenih prepovedanega sem vsa razvneta in čutim, kako divje mi srce ob tebi nori. Vonj po njegovi prevari in želja po tebi se v meni prepleta Želim, da mi nekdo pokaže kaj pomeni ljubiti, želim, da si ta nekdo TI, natakar skrivnostni… Bodi moj. Naj tvoj dotik poskuša slediti mojim skritim željam. Vem, da oba igrava nevarno igro – mogoče se zdi da hočeva le pogasiti strast. Toda ne bom dovolila, da bi bila zate samo zabava, ker veš, moraš vedeti, da ti zmorem ponuditi vse kar si kdajkoli sanjal. Postaja soparno od tesnega zraka in moje ustnice te vabijo hrepeneče... Moja koža na tvoj prvi nežen dotik čaka, takrat bo znova name posijal žarek sreče. Nekoč bom k tebi brez besed stopila, če bom le zbrala v sebi ta pogum – In tvoje ustnice poljubila. Ali je narobe, ali prav – ne bom vedela tedaj. Nemo bom odšla po poljubu, še preden bi se poigral z mano – zakladnico solza…

Skupnost Pozitivk

Komentarji

0

Pod tem člankom še ni objavljenih komentarjev.

Prejšnji članek na to temo

Zakon gradnje mostov