Čas zaceli rane...

Vse je tako kot takrat, ko sva skupaj obdelovala polje, tvoj vrt, gredico malo, skoraj tako. Čas zaceli rane, meniš in se nasmehneš, čeprav te izdaja bolečina, obraz tvoj se smeje, a iz ust prihaja laž, ki je kot opravičilo, kot: »Saj veš jaz bi, pa ne morem, kaj češ, saj bova, če bo drugače, saj veš.« V sebi sem držal bolečino, nisem mogel, hotel ti sporočilo s solzo pokazati, v duši sem jo držal, ji branil, da privre na dan, se po licu mi potoči. Vse je bilo kot takrat, ko sem te prvič srečal v gori, na stezi, med rožami pomladi, s to razliko, da si sedaj lepša kot prvikrat.