Po mačje

Moj vrelec je zasut. Poželjivo tipam po njem. Tožijo čuti. Vznemirjena sem. Nemo prisluhnem bobnenju. Vali se kamenje, pokajo skale. Mačka pa leži udobno v meni, polna prekipevajoče potepuške strasti. Nekoliko odrinjena in obsedena je moja duša začela ponavljati Arthurja Rimbauda: A črn, E bel, I rdeč, U zelen, O moder … Božanski hrup, ki učena čela naredi in uglaševala sem notranje strune nezadoščenosti, koprnenja in uglasitve. Bila sem sama kot še nikoli. V blodnjah hrepenenj s svojo lastno samoumevnostjo, ki se gosti s samoto. Obzirno sem pogledala to popotnico v meni, ki mi je naklonila malo mačjega pešačenja in čistega zraka. Napočil je večer, ko je vrelec bruhnil in se izlil v to pesem kot Omega spev: mjav, mjav, mjav, mjav, mjav…. in pesem že zlati Pozitivke.