Razčrkovanje vode

Razčrkujem morje. Na milijarde kapljic, iz katerih bom sestavila besede in jih zložila v misli, z občutkom vode. Udari val v čeri, ki se razletijo v peščena zrna. Razdeljena na tisočinke sekund. Vase bodo sprejemala obraze. Razvodje. Porečje duš. Voda izbira svoje častihlepje, se spreminja v pot človeškega obraza in se hrani z domišljijo svojih poti, s spodjedanjem korenin. Kapljice, rojene iz odpora do upadanja ob obrežju, so v oseki postale bolečina besed. Spregovorile so skoz sito peska. Kopno je njihov dom, po katerem hrepenijo moči. Maska tragedije je plimovanje. Osvajanje kopnega, kjer se plazijo z vodo napolnjeni ljudje. Iz tekočine so sestavljeni z živčno boleznijo vode. Iz njene sebičnosti. Neprekosljiva je v moči. Močnejša od ognja, Zapečatena z nebom. Stisnjena in utesnjena med kontinenti, z voskom neslišnosti v ušesih njenih oblik. V čereh prebiva svetobolje rib, plavajoče v žile drevesa. Krik čudenja v telesu, ker se valijo rdeče reke v tekoče – gorečem stanju. V sebi nosimo tekočino, v kateri plava stenj.