Vlak

Samo nekaj drobcev slutnje je imelo močne mišice usode, ki so poganjale vlak naprej. Slišal je, kako je vlak brezupno piskal in kako je kljubovalo in ga bolelo, ko mu je pred nosom ušel z železniške postaje. S kakšnim zmagoslavnim zagonom in pospešenim utripom je tekel za njim. In kako je trpel, ko je ostal le siv oblak dima pred njim. Z očmi je blodil po železniških tirih in sonce ga je slepilo med krošnjami, ko je sameval na kamnitih tleh. Tiho je srce zaigralo, ko je zagledal v odsevu stekla njeno podobo. Tudi ona je zamudila vlak, ker ji je golob z napušča strehe umazal obleko. Sunkovito je odprl oči in stegnil roko. Povesila je glavo in bila videti žalostna. Zamuda vlaka jima je sesula potovanje. Zagledala sta drevo in rdeča jabolka na zelenih terasah bližnjega nasada. Naključje, da so sadeži dozoreli in da je vetrc prhutal zelene lističe nad drhtečo visoko travo, je hotelo, da se je iz prijateljstva rodila ljubezen. Vlak je iztiril na naslednji postaji. Bilo je nekaj mrtvih in ranjenih. Oba sta se spomnila zamude njunih prijateljev na letalo Inex Adrie, ki je strmoglavilo na Korziki 1981. leta in premlevala ali obstaja usoda, ali so le srečna naključja. Vse bolj sta čutila, da se jima dogaja nekaj nepojmljivega. Usoda vzeta iz božje skrinjice zvezd.