Veter žanje ; Boštjanu Juvanc v slovo

Veter zopet žanje in krade sanje, sanje svetlih dni, ki danes utonile so v temi. Šestindvajseti avgust zapisan je v ta svet, ko vzel te je veter pust, brez ozira in brez besed na tvojih osemnajst let. Veter žanje,se ne umiri. Mlado tvoje srce poslal je daleč nad zvezde in planete, da paziš na naše poti, da iz nebes postlal nam boš steze,tebi vzete. Kako je mogoče da med nami več te ni? Zakaj mora biti tako, da prošnje in želje vroče ne zaležejo, te ne vrnejo? Veter žanje. Ostaja le spomin, ko nabirali smo znanje skupaj.Iz svojih globočin bi vsaj stisnila ti roko, zadnjič- v slovo.