Ko sem vsa v ognju,
ki me očiščuje,
sem kot tleče poleno
v pepelu vsa prašna.
Zares ne razumem
zakaj sem včasih
ko me veter zrači,
tako poševna.
Ko veter pobira prah z mene,
me hkrati upogiba,
da krilim na vse strani kot drevo
s košatimi vejami.
Vsak gib me spominja na jutro,
ko se je burja razdivjala
in me je veja udarila po obrazu.
Ko je veter odnehal,
sem se zravnala kot svečnik.
