V vejevju zaječi...

List lipe domače v rahlem vetru jesenskem, oškropljen z zrelostjo časa, roso ledeno, z barvami 'maestra'…narave posipan, obsijan s soncem, se pozibava..drhti na veji; se soncu, sapi jesenski izmika…..boji se zase, hoče zaščito…senco drevesa..matere, ne dobi je, mu je ne nudi, je sama, kot brez življenja; božajoče z zadnjimi močmi nežno ga odvrže podse, v vejevju zaječi, mu govori, vznožje ob sebi spusti ga, odloži; »Vsi okoli ste moji, z mene matere…drevesa, bratje iz mojih žil..vej, ne iščite sester, jih ni, so drugje, v drugi..zgodbi, obliki, enakih barv jesenskih z rahlimi odtenki, so narave dar kot jaz..vi, brez njih ni sveta, vsi skupaj ste njegov mozaik, v njem…neke zgodbe.