Upanje za prihodnost

V sebi želim ohraniti otroka, ki se vse prevečkrat umakne iz prizorišča in ga prepusti resnobi odraslosti. Pa ne sme zamreti njegov glas, ki mi je kot smerokaz, ne smem se (na ukaz) prenehati igrati in prepevati, sicer bom v pustinji ždela zamorjena in osamljena. Naj le bo živ žav otroške govorice; že sedaj njihove ročice gradijo gradove za pravljična bitja, a nekoč (upam) bodo gradile mostove od ljudi do ljudi. Morda prenovijo še tiste, ki so jih naše roke (in besede) porušile. Danijela Premzl