Um raziskuje poti, a vsaka pot ima le svoj konec, brez spoznanja resnice. Vstopaš na tisto pot, kjer se svetlika in kamor se zaganjajo drugi. Čas ne pozna usmiljenja. Zida in kleše zidove pred teboj, dela oblačke iz tvojih misli, kuje noči, razkazuje in skriva zvezde, sonce te vabi naprej, a v njegovo luč nikoli ne prodreš. Si nebesno telo, ki mu je narava spremenila roke v krila in zapustila le trpežne noge za dolgo hojo, da dosežeš svoj visoki namen. Vse tvoje neizrekljive tančice za iskanje modrosti v sebi in tvoja hoja so le let. Noge imaš okovane z življenjem. Zapuščen si na splavu svojega vzletanja. Edino kar si, je tvoj duhovni organ, ki se ne more odtrgati in očistiti ega. Ovijalka ob vznožju nog te je ovila in te uporabila za svojo oporo rasti. Nerodovitna sreča ti napaja srce. Denar in moč pripadata plitvim, modrost nesebičnim, ki izrivajo ego iz svoje notranjosti.
#Poezija
UM

Skupnost Pozitivk
Komentarji
0Pod tem člankom še ni objavljenih komentarjev.
Na isto temo
Prejšnji članek na to temo
Izgubljena
