Slišiš moj krik, ko nič več ne pomaga? Slišiš jok, ko ne zmorem dlje od svojega praga? Slišiš tisto pesem odmeva, ki hoče nazaj v grlo? Besede, ki jih odseva ko je človeka strlo? Vzemi me kot odmev nazaj v svoja pljuča. Poslušaj me kakor spev zakleni me brez ključa! Tam v tvojih prsih jaz bom spala, sreča, še nikoli večna, tam me bo držala! Pesem ne bom več, tišina bom postala snežno bela, lepa - tvoja punčka mala.
#Poezija
Tvoja punčka mala

Skupnost Pozitivk
Komentarji
0Pod tem člankom še ni objavljenih komentarjev.
Na isto temo
Prejšnji članek na to temo
Nerazložljivo bela
