V travi ...

Osrečujoče nasičena ros je ležala v travi in gledala odlet galebov nad morje. Imela je dušo pripeto na ladijsko vrv, na srcu sidro, ki jo je prikovalo k obrežju. Bila je sestavljena iz nedotakljive luči, ki ji je poganjala jadra na mestu spomina. Ni vedela ali ima kožo iz draguljev ali iz svile, ali je list, ki se tišči k rastlini. Zdelo se ji je, da se spreminja v čolniček, ki ga bo vetrič odpihnil na morje. Pod seboj je občutila drhtenje sokov v bilkah in nežne želje cvetov. Bila je v poeziji trenutka, kjer sta se nekoč ljubila in se koprnenje utelesi. S čolnom so odplavale želje v njegov objem, razprte kot zarja z razpuščenimi sončnimi lasmi.