Tja pojdeva...

Sva na poti v kraj, kjer ni cest, samo stezice ozke, strme stene v nebo ukrivljene. Namenjena sva tja, tja, kjer visoko med oblaki ptice, orli, simbol moči in svobode, krožijo. Tja pojdeva, kjer tišina, pesem gora poje vrhovom žarečim od sonca v jutrih, v večerih temnim prepadom. Greva v prostor bobnenja mogočnih slapov, čudoviti so, kot da padajo z neba robov, v zrak dvigajo meglice vse do sonca zlatega. Prišla sva v kraj obdan, okovan z ledom, raj tega gorskega sveta, očarana od lepot, tišine, objeta odšla sva v najina svetova.