Sreča

Sreča izvira iz skupnega delovanja. Žari ponotranjeno. Je moč, ki nagovarja z nasmehom in naredi svet meden s sladkim zamolklim brenčanjem čebele. Sreča je odsev tisočerih luči, je jata žerjavov, ki potujejo na jug. Občutimo jo v zadovoljstvu, ki naredi dobro še bolj vzvišeno. Razčeše v srcu dolge razmršene lase. Kot ponižna roža kapucinka gleda prizanesljivo druge rože, ki venejo. V sreči začutimo, kako je lahko življenje svetlo in dragoceno. Žarek, ko zagori ljubezen, je srečanje z njeno družbo, ki poboža roko in opogumi. Je mehka perjanica za mirno spanje. Opoteča sreča se koprneče pomika k popolnosti cilja večnega trenutka. Ne sprejema obiskov, ki prinašajo slabo voljo, jezo in sovraštvo. Je izvir, ki odžeja po použitem dnevu s hvaležnostjo koreninice, ki neti poželenje. Srečanje s to krepko zgneteno lastnostjo, ki nima oblike, je kot sonce s svojimi sencami, ki pride, zaide in se znova vrača. www.tatjana-malec.si