Tišine srca

Vse kar ima srce, so tišine. Tihotne poti v samotah. Čisti azur v očeh in žlahtno ogrinjalo čez ramena. Prasketa ogenj in srce ploska z bitjem svojo celično trorazsežnost. Giba se v ritmu, ki ni ne korak ne skok. Drema gora v prsih, ko se usede na skalo črni vran. Preproga mahu s skritimi odtisi nog v vrtači na vzmeteh izvira veselja riše tihe poteze s pahljačo peruti, ki vzletajo v svojem središču. Voda spi in izpira notranji prah po lističih, ki ležijo v njem kot nenapisane pesmi. Metafore zavesti čustva ni mogoče prenesti na računalnik drugače kot z besedo. Nek »za« in »proti«, ki se neprestano dotika strun. Ko se srce zdrami, drhti v nevidno pronicanje krvi skozi tkanine sanj. Razpeto na križu, je povezano z vsem. Tudi ko igra plehmuzika odzunaj, ki ga hoče preglasiti med rojem komarjev ki brenčijo brez srčnih strasti. Pojoče svoj zven z gromkim glasom skozi tišine prišepetanih ljubezni nosi v sebi hudournik čustev, ki srfajo po samotnih poželenjih v tišinah.