Odprem se kot nebo …
Kako je tebi ime,
neskončni zlati trak,
ogrevanje in ohlajevanje trenj,
potovanje in vračanje.
Morda je temu ime školjka,
ki se ji je uspelo
kristalizirati v biseru.
Morda je to notni zapis
Bachove simfonije
v matematični logiki,
Escherjeva grafika,
prisotna v odsotnosti?
Kaj mi postavlja meje mišljenja,
le kaj me izključuje iz molekularne
logike živega stanja,
kaj me je zaiskrilo, mi dalo življenje,
se razvilo v misel, ki se vrača v spomin.
Berem staro kitajsko knjigo.
Pisec govori o dežju v Sečuanu
in Junnanu in jaz sem položila v vazo
burbonko, cepljenko s kitajsko vrtnico,
ki ji je isti dež močil obraz.
Šopek na mizi diši po vonju Patricka Süskinda,
esenca sprevrženosti gnitja v iskanju lepote,
z vlogo duše v komunikaciji s spomini
mentalno aktivnih simbolov.
Zatisnem oči. Ko je tema najgostejša,
tekam po jasah svetlobe.
Višja raven mišljenja me vrne
spremenjeno in dopolnjeno
z novo mislijo, iz starega me vodi
na pot, da dojamem novo v starem.
