Spet živim

Dežne kaplje vztrajno padajo, izpirajo nečistočo z oken… - zdravijo bolečine moje duše. Hladen piš vetra v gozdičku pred hišo upogiba drevje in odnaša samotne snežinke, noseč s seboj zastarele občutke in rane… Dovolim ti veter - odpihni vse, kar nisem jaz! - vse kar so mi prilepili, kar mi omejuje širino duha!!! Stara čustva, neizpolnjene želje, zavrnitve in neštetokrat razbito srce… Kar daj, dovoljujem ti, celo me osvobodi!!! V kaminu lesketajoči plamen ognja, - zažgi vse, kar me omejuje! Naj zgori vse, kar ni moje! Naj zaživi spet moj jaz!!! Končno Jaz!, čista stvaritev Boga, - Ljubezen sama! Ogenj ugaša… Dež počasi pojenjuje… Kakšno olajšanje! Čutim lahkotnost svoje duše. Snežinke lesketajo, plešejo svoj božanski ples, - so kot angeli, ki s plesom blagoslavljajo rojstvo mene, ki spet živim, ki sem spet zaljubljena - v ŽIVLJENJE.