Povej, sova

Skozi špranje hrastovih vej luna s svojim čarom sili, travnik počiva v nočni svili. Kdo nocoj ne spi, sova, povej! Na drevesu se sebi klanjaš, čakaš, kaj prinesla bo noč, s kriki smrt oznanjaš, ni luči ne dneva več v pomoč. Povej, sova, kdo mora umreti? Koga kličeš v kopast oblak, komu mora črnina veke zastreti, kdo bo odplaval v gost mrak? Nocoj na oknu tiho ždim, čakam, da srce svoje umirim. Naj poletje samo vase sope, Sova naj dalje o smrti hrope.