Ob zastoru

Nekaj je v zraku. Kot zastor z lepo žensko. Odprtina za sončno luč. Soba velika kot njiva. Vsa prst je zrahljana za setev. Nekaj je zahrepenelo ob oknu tako dišeče s svojim smehljajem. Biomorfno plastenje z mehkimi potezami angela, ki ni več luč, ne ogenj ne pršenje neba. Zorano je polje, zavetje nastajanja, podobno plešočemu drevesu. Blagodejna naslada, zibajoča se z brstiči svojega plodu. V ozračju se rojeva glasba polna sanj. Vlada tišina. Slišim šuštenje svile in bitje srca.