Sneg

Poskušajte razumeti zakon neba, ko ure in ure sneži in sneg pobeli vso pokrajino. Tedaj s hladno roko s kosmi pokrije zelene spomine pomladi in darove obilne jeseni. V snegu sem našla mladostne sledi in vonj svojih potnih kapljic, ki jih je priklicala tišina neizrečenih besed. Čutim kako zgoščen je les in kako pokajo veje od zmrzali. Kakšno odmiranje vsega kar ne more preživet ledu. Kakšno odnašanje ptic v tople kraje, ki se niso nikoli več vrnile. Molče gledam skozi okno spiranje, odplakovanje in stekanje stopljenega brozga k zaspanim koreninam. Le kaj si misli jasnina neba, ta žareča svetloba modrosti, da bo znova s piščalko zbudila korenine in poganjke, ki bodo prinesli plodove in predramila pastirico v meni? Pomlad bo nekoč poiskala tudi mene in tebe, ko bova vzhajala na polju. Kakšna škoda, da ne morejo polja s čolnom veslati po morju, ko pa imam uglašeno cvetenje tako rada.